Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Ob 2.08 zjutraj po našem času je kapsula Orion s štri člansko posadko misije Artemis II pristala v Tihem oceanu blizu San Diega v Kaliforniji.
Ob 2.08 zjutraj po našem času je kapsula Orion s štri člansko posadko misije Artemis II pristala v Tihem oceanu blizu San Diega v Kaliforniji.
"Perfekten pristanek," je pristanek komentiral komentator Nase v neposrednem prenosu. "Kot v priročniku," je dodal.
Nekaj minut za tem so do Oriona, v katerem so čakali Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen, prvi ljudje, ki so 1. aprila v misiji Artemis II odleteli proti Luni in ko šest dni kasneje kot prvi ljudje po več kot 50 letih tudi obkrožili.
Skoraj rekordna hitrost pri pristanku
Le približno 13 minut pred pristankom je Orion vstopil v Zemljino atmosfero s hitrostjo 39.688 kilometrov na uro, kar je druga najvišja hitrost, ki jo je dosegel človek – rekord še vedno pripada posadki misije Apollo 10, ki se je proti Zemlji vrnila s hitrostjo 39.897 kilometrov na uro, le 109 kilometrov na uro hitreje. Čeprav rekorda niso podrli, je hitrost še vedno bila izjemna, več kot 30-krat višja od hitrosti zvoka.
Posadka se je na vrnitev pripravljala ves zadnji dan misije Artemis II.
Astronavti misije Artemis so v 10.ih dneh, kolikor je trajala misija, prepotovali dlje od vseh ljudi doslej. Na najbolj oddaljeni točki so bili od Zemlje oddaljeni osupljivih 406.771 kilometrov in s tem presegli rekord misije Apollo 13 za več kot 6.600 kilometrov.
Potem, ko so čez dan plovilo Orion usmerjali na pravilno trajektorijo za pristanek, je plovilo pol ure pred pristankom izvedlo še zadnji manever in nastavilo pravilni vstopni kot.
Petnajst minut kasneje je posadka za šest minut izgubila komunikacijo z nadzornim centrom, toda to je bilo pričakovano.
Pet minut pred pristankom so se odprla zavorna padala, ki so plovilo upočasnila in ga stabilizirala.
Dve minuti za tem so se zavorna padala odklopila, odprla pa so se tri glavna padala, ki so Orion upočasnila na vsega 30 kilometrov na uro, s katerimi je plovilo pristalo v oceanu.
Kaj med pristankom doživljajo astronavti?
Med upočasnjevanjem so člani posadke doživeli zaviralne pospeške, ki so dosegli 3,9 G, skoraj štirikrat več kot zemljina gravitacija.
Za člane posadke, ki skoraj 10 dni niso občutili teže, je to precejšnja obremenitev.
Helen Sharman, prva britanska astronavtka, je pristanek takole opisala za BBC:
"Vem, kaj bo posadka Artemis II kmalu doživela. Po dneh lebdenja v breztežnosti je bil ponovni vstop zame brutalen povratek v normalnost.
Ko je naša kapsula zadela zgornje plasti atmosfere, je nežno tišino orbite zamenjalo naraščajoče rjovenje in silovito tresenje. Vesoljsko plovilo se je začelo tresti, G-sile so naraščale in čutila sem, kako me pritiska v sedež.
Spomnim se, da sem skušala dvigniti priročnik za ponovni vstop in bila šokirana, kako težak se mi je zdel – celo moj mezinec je komaj zmogel.
Vsak najmanjši gib je nenadoma zahteval napor, kot da bi se gravitacija "ponovno vklopila".
Kljub temu me ni bilo strah, saj sem bila preveč zbrana: pogled uprt v prikazovalnike, čakala sem, da se ena za drugo izpolnijo ključne faze, in zaupala toplotnemu ščitu, ki ga nisem mogla videti.
Vedela sem, da bo vožnja groba, a tudi, da bo trajala le nekaj minut, preden se odprejo padala in se vse skupaj umiri.
Za posadko je bil sam pristanek kratek, a sunkovit.
Ob udarcu kapsule ob vodno gladino je posadka začutila močan sunek, nato pa je sledilo živahno pozibavanje. Medtem so do Oriona prispele reševalne ekipe, ki so plovilo stabilizirale in zavarovale.
Na posadko je ob zahodno ameriški obali čakala amfibijska transportna ladja USS John P. Murtha s helikopterji.
Do Oriona so prvi prišli potapljači in zdravnik, ki so astronavte enega za drugim potegnili iz plovila, jim pomagali v helikopterje, ki so jih odpeljali na transportno ladjo, kjer so jih najprej zdravstveno pregledali.
Posadko so potem, kot nalaga procedura, prepeljali v bolnišnico, kjer so jih pregledali še podrobneje in postavili v karanteno.
Zakaj vesoljska plovila z ljudmi pristajajo v morju?
Številna vesoljska plovila se na Zemljo vračajo s pristankom v oceanu.
Razlog za to je, da je voda nekoliko bolj prizanesljiva kot trda površina.
Kapsula je namreč med ponovnim vstopom v Zemljino atmosfero izpostavljena izjemno zahtevnim razmeram, saj mora prenesti ekstremno vročino in močne pritiske.
Voda lahko pomaga ublažiti del udarca ob pristanku, kar je še posebej koristno za kapsule s topim dnom, kot je Orion, ki so zasnovane za spuščanje s padali, namesto da bi pristajale z jadranjem kot letalo.
Pristanek v oceanu načrtovalcem misij omogoča tudi precej več manevrskega prostora, saj jim ni treba natančno usmerjati kapsule, da bi se izognili poseljenim območjem.
Pristanki v oceanu so smiselni tudi zato, ker se večina misij tako ali tako vrača nad obsežnimi vodnimi površinami.
Namesto da bi morali plovilo usmerjati proti majhni pristajalni stezi ali odročnemu puščavskemu območju, lahko ekipe ciljajo na širše območje in v bližini razporedijo reševalne ladje.
Pristanek v oceanu načrtovalcem misij daje tudi večjo fleksibilnost, saj jim ni treba skrbeti, da bi kapsula nenamerno pristala na poseljenem območju.
Plana "B" za vrnitev ni bilo
Ponovni vstop je ena najnevarnejših faz misije in ključen preizkus brezhibnosti toplotnega ščita kapsule Orion.
Toplotni ščit misije Artemis II je zasnovan tako, da ščiti posadko in upočasni kapsulo, pri čemer se segreje do približno 2.800 stopinj Celzija.
Kot smo že pisali, so prav zaradi toplotnega ščita, uporabljenega pri misiji Artemis II, nekateri znanstveniki izrazili pomisleke nad varnostjo posadke med vrnitvijo.
Toplotni ščit je skoraj povsem enak je toplotnemu ščitu, ki so ga uporabili pri misiji Artemis I (poletu plovila Orion brez posadke), ki pa je med ponovnim vstopom delno počil.
Zato so se pri Nasi odločili za drugo verzijo in malce drugačno proceduro pristanka, ki je skrajšala stik plovila z atmosfero in zmanjšala segrevanje.
Pred vrnitvijo je direktor Nase Jared Isaacman dejal: "Plan B ne obstaja. Toplotni ščit mora delovati."
Kar se je tudi zgodilo.
Je pa Isaacman v svoji prvi izjavi po pristanku, potem ko je izrazil zadovoljstvo nad uspešnim povratkom posadke in čestital celotni ekipi, napovedal, da bodo sedaj toplotni ščit podrobno pregledali, da bi lahko spoznanja uporabili pri naslednji misiji, Artemis III, ponovnem pristanku na Luni.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
